Sodobne ladje za turistična križarjenja
Peter Zidar
Križarjenja, ki so nekdaj pomenila prestiž in so si jih lahko privoščili le najbogatejši, postopoma postajajo dostopna tudi srednjemu razredu. Leta 2016 so podjetja, ki se ukvarjajo s tovrstno turistično ponudbo, prepeljala okoli 24 milijonov potnikov in s tem zaslužila kar 35,5 milijarde USD. Velikanska plovila, ki so pravo čudo tehnike, ponujajo vsakovrstno udobje vedno večjemu številu gostov, zato križarjenja vstopajo v svet množičnega turizma. Merjeno po tonaži je z 228.081 t ta čas največja križarka Symphony of the Seas v lasti podjetja Royal Caribbean International, ki so jo splovili junija 2017, merjeno po dolžini pa jo s 362,12 m za vsega dva centimetra prekaša turistična križarka Harmony of the Seas, ki so jo splovili maja 2016. Tudi naslednji velikanki s seznama, Oasis of the Seas in Allure of the Seas, imata zelo podobno dolžino in izpodriv okoli 225.282 t.
Jezikovna pravila
Živko Jug
Razprava o stopnji, do katere se jezika naučimo, in o tem, ali nam je jezik prirojen, je ena od najtrdovratnejših v jezikoslovju. Psihologi so v zadnjih letih ugotovili, da se jezika v resnici naučimo in da se jezik oblikuje iz nekaj splošnih spretnosti, ki se jih otroci naučijo v prvih letih življenja. Presenetljivo to niso kakšni veliki intelektualni dosežki, ampak se pojavljajo tako rekoč trivialno. Večina otrok začne govoriti, ko dosežejo starost okoli dveh let, ter nato v nekaj naslednjih letih postanejo učinkoviti in pogosto zelo zgovorni uporabniki jezika. Ali otroci le poslušajo in se učijo, ali pa se rodijo z določeno jezikovno sposobnostjo, ki jo nato napolnijo s posebnostmi maternega jezika? Učenje brez dvoma nastopa -- otroci se naučijo jezika ali jezikov, v katerih jih vzgajajo. Čeprav se ta sposobnost komu zdi trivialna, je morda prav tisto, po čemer se razlikujemo od živali in kar nas opredeljuje za ljudi.
Mary Anning -- 'princesa paleontologije'
Matija Križnar
Jugozahodna obala Anglije je prava zakladnica različnih fosilov. Ti so postali znani v prvi polovici 19. stoletja, in sicer predvsem po zaslugi Mary Anning. To preprosto dekle se je preživljalo tako, da je bogatašem, zasebnim zbirateljem in muzejem prodajalo najdene fosile. Brez dvoma so ji največjo slavo prinesli veliki fosilni vretenčarji, čeprav so jo zanimali tudi fosili nevretenčarjev. Ko je pozneje postala izjemna poznavalka fosilov, se jo je prijel vzdevek 'princesa paleontologije'. Anningova je s svojo vnemo in zvedavostjo izjemno pripomogla k razvoju paleontološke in biološke znanosti, čeprav ji tega v njenem času niso priznavali. Zagotovo je lahko zgled vsem ženskam in raziskovalkam ter tudi zbirateljem fosilov in paleontologom. Njena odkritja še dandanes pomenijo temelje svetovne paleontološke dediščine.