75 LET REVIJE ŽIVLJENJE IN TEHNIKA
Joc Triglav
O pomenu tehnike v vsakdanjem življenju smo v naši reviji, iz meseca v mesec in iz leta v leto, v petinsedemdesetih letih objavili na tisoče krajših in daljših zgodb, ki ostajajo na različne načine trajno zapisane v tehniško kulturno dediščino naroda. V letošnji jubilejni aprilski številki revije so v spomin priklicani le nekateri značilni drobci teh zgodb. A že ti nam na zelo nazoren način prikažejo izjemne razsežnosti razvoja tehnike v teh petinsedemdesetih letih ter vseobsegajočega vpliva tehnološkega napredka na naša življenja. Revijo bralci in bralke dobro poznate, zato vam bom namesto naštevanja vseh njenih kakovosti in pozitivnih vplivov na tehniško pismenost slovenske družbe vse to poskušal strniti v nekaj utrinkih o mojem lastnem doživljanju revije.
Sam sem v življenju prvi samostojni neposredni stik s tehniko doživel in na srečo preživel pri starosti komaj 14 mesecev. Takrat sem iz spodnjega predala očetove omare z orodjem tiho vzel dva krasna svetleča žeblja, in odhlačal z njima do proste vtičnice v sosednji sobi. Žeblja sem uspel vtakniti v vtičnico in naredil veličasten kratek stik. Seveda so v družini sledili takojšnji varnostni ukrepi, po katerih je bilo vse, kar je bilo tehničnega pri hiši, za dalj časa umaknjeno na meni nedosegljivo višino in trdno zaklenjeno.
Nekaj pa je vendarle ostalo v mojem dosegu. Tanke slikanice z enobarvnimi naslovnicami v različnih barvah, na rumenkastem papirju, ki so bile skrbno zložene na policah omare v dnevni sobi in so postale neizčrpen vir mojega vsakodnevnega občudovanja. Uganili ste, to so bili celotni letniki revije Življenje in tehnika. Brati takrat seveda še nisem znal, so pa zato slike toliko bolj burile mojo domišljijo. V teh revijah je bila zame neizčrpna zaloga slik, o katerih sem kar naprej spraševal starše in starejšega brata. S tem ali onim izvodom revije v roki sem se enemu ali drugemu stisnil v naročje in jih zasipal z vprašanji: Kaj je to?, Kako to dela? in seveda Zakaj?. Če je bila kakšna slika posebej zanimiva, najpogosteje je to bilo kakšno letalo, ladja, tovornjak ali raketa, je bila predmet mojih vprašanj in zanimanja dalj časa. Nikoli mi niso pokazali, da se ob številnih ponovitvah mogoče že dolgočasijo ob vsem skupaj in zato sem jim danes, ko sem že res velik fant, neizmerno hvaležen. Zase vem, da se s to revijo v roki nikoli in nikakor nisem dolgočasil.
Postopoma so moja vprašanja postajala vedno bolj zahtevna in raznovrstna s številnimi zakaj, kako, koliko, kdaj in podobno. Odgovore in pojasnila sem si skrbno shranjeval v spomin in tako mi je spoznavanje tehnike odpiralo vedno nova okna v življenje in v svet okrog nas, vse tja do nepredstavljivih širjav vesolja. Z revijo sem spoznaval tehniko in se učil za življenje.
Leta so tekla in potem sem pri desetih letih januarja 1969 na naslovnici revije Življenje in tehnika zagledal sliko modre Zemlje, ki jo je v božičnem času leta 1968 iz vesolja posnela posadka apolla 8 na svoji poti okoli Lune. Ta čudovita slika me je začarala in trajno usmerila mojo orbito v smeri mladostnega spremljanja in raziskovanja vsega, kar se da izvedeti o našem planetu Zemlji in o življenju na njem. Spet je bila za širjenje obzorij najprej pri roki revija Življenje in tehnika s številnimi članki na te teme. Spodbujala me je k nadaljnjemu iskanju informacij v slovenskih in tujih enciklopedijah in knjigah v domači študijski knjižnici na Ravnah na Koroškem.
Kmalu se je v meni pojavila neustavljiva želja, da bi o tem, kar sem se spotoma naučil, tudi sam napisal kakšen članek in tako po svojih močeh pomagal znanje širiti med ljudi. V mislih sem imel seveda najprej svojo najljubšo revijo in tako sem v družinskem krogu samozavestno napovedal: »Ko bom velik, bom pisal članke za Življenje in tehniko!« Starši so me navdušeno podprli, a v blagem tonu dodali, da bi bilo dobro, da najprej končam osnovno in še kakšno šolo ter se potem vsekakor lotim tudi pisanja člankov. Kljub otroški neučakanosti sem ta moder nasvet upošteval.
Svojo otroško napoved sodelovanja z revijo Življenje in tehnika sem začel aktivno uresničevati leta 1989 s prvim člankom. Članek je uredil takratni novi urednik Matej Pavlič, ki je iz meseca v mesec skrbel za vsestransko odličnost te naše revije kar tri desetletja. V tem desetletju je štafetno palico uredniškega dela prevzel Jure Miljević, ki s skrbnim izborom vsebin uspešno ohranja tradicionalno kakovost revije. Od prvega članka dalje sem redno pisal članke o različnih naravoslovnih temah in kmalu so me povabili tudi v uredniški odbor revije, kjer sem na rednih srečanjih odbora spoznal profesorje in znanstvenike, vrhunske na svojih področjih dela. Vsem članom uredniškega odbora je bila takrat in je še danes skupna temeljna lastnost, namreč velika in iskrena želja po širjenju naravoslovnega in tehniškega znanja med ljudi.
Prav to, širjenje kakovostnih naravoslovnih in tehniških informacij med ljudi, je vseh teh 75 let osnovno poslanstvo revije Življenje in tehnika, ki ga revija ves ta čas uresničuje na edinstven način, vreden občudovanja. Časi se spreminjajo, še bolj se spreminjajo načini pridobivanja in posredovanja vsebin med bralce in v javnost, še posebej med mlajšo generacijo. Starši in stari starši, spodbudite tudi svoje otroke in vnuke k branju revije, med njimi se skrivajo novi učenjaki za nove čase. Naj si tudi s pomočjo naše revije potešijo svojo neizmerno vedoželjnost za pridobivanje koristnih informacij in novih znanj. To naj nam vsem skupaj spodbuja ustvarjalni elan in optimizem za bodoče nove trajne dosežke naše revije.
Ob tem častitljivem jubileju reviji Življenje in tehnika zaželimo vsi skupaj, tako zvesti bralci in bralke vseh generacij kot avtorji vsebin, da bi svoje osnovno poslanstvo lahko skrbno in kakovostno izpolnjevala tudi v prihodnje ter tako še naprej kar najbolje skrbela za naravoslovno in tehniško kulturo slovenskega naroda!
Srečno naprej, Življenje in tehnika!
