TRANSFORMACIJA – SPREJEM IN VKLJUČITEV PROSTE DNK V BAKTERIJSKO CELICO
Pred 80 leti so Oswald T. Avery, Colin MacLeod in Maclyn McCarty z Inštituta Rockefeller v New Yorku objavili v reviji Journal of experimental medicine znameniti članek o kemijski naravi snovi, ki povzroča transformacijo pri bakterijah pnevmokokih. Omenjeni znanstveniki so namreč ugotovili, da prav DNK omogoča spremembo iz nepatogenega pnevmokoka brez kapsule v patogenega s kapsulo.
To spremembo je že leta 1928 opisal Frederick Griffith na podlagi svojih poskusov s pnevmokoki. Kemijske osnove te spremembe sicer ni poznal, jo je pa poimenoval in sicer transformacija. Šele 1944. leta so Avery, MacLeod in McCarty odkrili, katera snov jo povzroča.
Ti raziskovalci so takrat objavili znameniti članek, v katerem so opisali svoje raziskave kemijske narave snovi, ki omogoča opisano transformacijo pnevmokokov. Mednje sodi tudi poskus, danes znan kot Avery—MaacLeod—McCartyjev. Ob današnji stopnji razvoja in poznavanja tematike se zdijo njihove raziskave zelo preproste, a v tistem času je bila njihova izvedba kar zapletena.
Kot so na začetku članka zapisali sami avtorji, so biologi že dolgo poskušali s kemijskimi metodami v organizme uvesti želene spremembe lastnosti, ki bi se nato tudi prenašale na bodoče generacije. Njihov cilj je bil izolirati dejavno učinkovino iz izvlečkov (ekstraktov) pnevmokokov, ki omogoča transformacijo, in določiti njeno kemijsko naravo ali pa vsaj ugotoviti, v katero skupino kemijskih spojin …
PARIŠKA LEPOTICA PO PETIH LETIH ZDRAVLJENJA
»Pet let po požaru, ki je 15. aprila 2019 dobesedno opustošil pariško katedralo Notre-Dame, so glavni izzivi njene obnove uspešno rešeni. Vnovično odprtje je načrtovano za 8. december,« pravi Philippe Jost, predsednik javne ustanove, ki nadzoruje njeno obnovo.
»Katedralo bomo obnovili, da bo še lepša, in želim, da bi bila dokončana v petih letih,« je dan po požaru izjavil francoski predsednik Emmanuel Macron. »Z mislijo na vse katoličane in vse naše rojake sem nocoj žalosten, ko vidim, da del nas gori.«
Požar je na svetovno znani zgradbi povzročil res velikansko škodo. Uničil je skoraj celotno ostrešje iz več stoletij starega hrastovega lesa, ki so ga zaradi gostote tramovja poimenovali ʻgozd’. Ogenj je povzročil tudi porušitev znamenitega 93 m visokega stolpiča (fr. fleche) – simbola katedrale in enega njenih najbolj prepoznavnih delov.
Porušenje stolpiča v notranjost katedrale je povzročilo dodatno škodo v cerkveni ladji. Požarni strokovnjaki so izračunali, da bi se katedrala v celoti porušila, če bi bila v ognju še naslednjih 15 do 30 minut. Gasilci Pariške brigade so ostali v goreči katedrali in tvegali življenje, da so z močnimi vodnimi topovi naredili pregrado med ognjem in zahodnim pročeljem. S tem so rešili rozetno okno, orgle in dva glavna zvonika. O silovitosti požara priča tudi podatek, da ga je gasilo kar 400 gasilcev.
Kljub hudi vročini in padcu stolpiča ...
TREMOLO
Izdelovalci kitar so si skozi zgodovino razvoja tega najbolj priljubljenega glasbila nenehno izmišljali kakšne izboljšave, nadgradnje in dodatke. Velik del novih domislic niso nikoli uvedli, še več je takšnih, ki so bili sorazmerno kratkega daha (denimo Gibsonov mini E-tune s samodejnim uglaševanjem) in so jih proizvajalci kmalu opustili. Kljub temu pa se je nekaterim le uspelo uveljaviti.
Ena teh izboljšav je tremolo, pravimo mu tudi vibrato. Kmalu bo naokoli stoletje, kar so na kitaro namestili prvega. Seveda se je ta dodatek kasneje razvijal v vse mogoče smeri, a osnovna zamisel je ostala nespremenjena.
Kitaristi, ki pred slabim stoletjem še niso imeli take veljave in so igrali bolj v ozadju kot je to danes, so preprosto želeli posnemati pevce in jim nekako tudi parirati. Pri vokalistih je ena najbolj cenjenih vrlin vibrato, torej tresenje glasu, ki zelo olepša izvedbo skladbe (seveda le na mestih, kjer je to smiselno). Približno enako velja za igranje na kitaro. Da ne bo pomote – do izuma tremola so si kitaristi do želenega učinka pomagali na dva načina: s tresenjem prstov ob prečkah, z zvijanjem kitarskega vratu in udarjanjem po trupu, čeprav pri tem ne gre za povsem enak zvočni trik. To še vedno počno, saj gre za uveljavljeno tehniko pri igranju kitare.
Tremolo pa je omogočil dodatne zvočne razsežnosti, ki so dobile še veliko večji razmah. Ta sistem namreč omogoča mnogo večji tonski razpon, skupaj z drugimi kitarskimi učinki (denimo drive efekti) pa so možnosti izkoriščanja zvočnosti predvsem električnih kitar postale praktično ...
