Array»TO NI UMETNA INTELIGENCA, KAKRŠNO SO NAM OBLJUBLJALI«
Tako je Michael Wooldridge naslovil svoje predavanje na Kraljevski Družbi (Royal society), v katerem je predstavil zmogljivosti in napake generativne umetne inteligence (genAI).
Po Evropi in drugje se vrstijo delovna srečanja in konference o (generativni) umetni inteligenci. EU celo sprejema zakonodajo o regulaciji genAI. Občila so polna vsakovrstnih teorij o njenem vplivu, njeni škodljivosti ali koristnosti ipd. Pri tem se pogosto omenja t. i. Turingov test umetne inteligence, ki pa to pravzaprav sploh ni.
Britanski matematik in eden prvih računalničarjev Alan Mathison Turing je res menil, da če ob izmenjavi informacij (kar je takrat pomenilo tipkanje na teleprinter) z nekom ali nečim ne moremo ugotoviti, ali gre za človeka ali stroj, potem moramo temu priznati človeško inteligenco. Vendar to ni nikakršen test inteligence, je samo znanstveno logična ugotovitev. Če nas računalnik lahko zavede, nima nobenega smisla razmišljati o naravi dopisovalca. A če lahko zavede nas in mu priznamo človeku podobno inteligenco, to še ne pomeni, da lahko naplahta kogarkoli. Še manj pa to pomeni, da je stroj v kakršnemkoli smislu inteligenten.
Seveda obstajajo testi umetne inteligence, a ne temeljijo na oceni sposobnosti programa za zavajanje uporabnika. Točneje bi bilo reči, da primerjajo način delovanja računalniškega programa s človeškim sklepanjem, saj tudi lastne inteligence ne znamo natančno opredeliti. In ob takšnih preizkusih …
- ORGANOIDNA UMETNA INTELIGENCA
Predstavljajte si računalnik, ki ne temelji na mikroprocesorjih iz silicija, temveč na živem tkivu – mreži stotisočih ali milijonov človeških živčnih celicah, vzgojenih v laboratoriju. Ti nevroni se ne samo odzivajo na električne signale, pač pa se ob tem tudi učijo, prilagajajo svoje povezave, obdelujejo podatke in rešujejo zapletene naloge, vse to ob porabi energije, skoraj zanemarljivo majhne v primerjavi z današnjimi superračunalniki.
Danes to niso več le vizije iz del znanstvene fantastike. Raziskovalci živčevja, matičnih celic, biološkega inženiringa in umetne inteligence so s skupnimi napori utemeljili iz navedenih disciplin sestavljeno področje, imenovano organoidna inteligenca (angl. organoid intelligence oz. OI). V svojem prelomnem znanstvenem delu, objavljenem v ugledni reviji Frontiers in science [1], so vodilni raziskovalci z univerze Johns Hopkins s partnerji začrtali pot do ustvarjanja bioloških računalniških sistemov.
Osnova organoidne inteligence so možganski organoidi. Gre za trirazsežne celične kulture, vzgojene iz človeških induciranih pluripotentnih matičnih celic (angl. iPSC). Te matične celice lahko raziskovalci pridobijo npr. iz majhnega vzorca kože ali krvi odraslih, nato pa jih v laboratoriju preuredijo v osnovno (matično) stanje in usmerijo njihov razvoj v možganske celice …
MORSKE MINE
Prevlada na morju je strateškega vojaškega in gospodarskega pomena, vojne mornarice različnih držav pa jo uveljavljajo na vse več načinov. Trenutno najnovejši so brezkapitančniki, nič manjši pomen pa nima orožje s sedemstoletno zgodovino, ki je kljub ali pa morda prav zaradi tehničnega napredka še vedno nevarno.
V mislih imamo seveda morske mine, ki so s kopenskimi minami, improviziranimi eksplozivnimi napravami in minami presenečenja del oborožitvene tehnologije, pri kateri pride človeška iznajdljivost najbolj do izraza. Namenjene so uničevanju, pri čemer je uporaba kopenskih, predvsem protipehotnih min v državah podpisnicah Ottawske konvencije, bistveno bolj omejena kot tovrstnih morskih naprav. Te so zaradi večjih eksplozivnih polnitev (ŽIT 1994/10, str. 53), načina uporabe in narave ciljev bistveno bolj uničevalne. Ena sama morska mina lahko potopi potniško ladjo (ŽIT 2024/7-8, str. 32) z več tisoč potniki in člani posadke in povzroči neprimerno več škode kot protipehotna mina, ki žrtev pogosto le pohabi. Kljub temu so protipehotne mine zaradi nesmotrne in pogosto nevestne uporabe na številnih bojiščih druge polovice 20. stoletja ter zaradi objav podob pohabljenih civilistov …
