ČRNE LUKNJE
Rasto Snoj
Med prvimi znanstveniki, ki so ob koncu 18. stoletja pomislili na obstoj zelo masivnih in obenem nevidnih vesoljskih teles, sta bila vsestranski angleški astronom in geolog John Michell ter francoski matematični, fizikalni, astronomski in sploh izjemni genij markiz Pierre-Simon de Laplace. Slikovito ime 'črna luknja' si je posrečeno izmislil ameriški fizik in kozmolog John Wheeler, vendar šele leta 1961, ko se te niso več zdele le plod zanesenjaških špekulacij. V zvezi s črnimi luknjami je prav po šolsko razvpit nemški astronom in fizik Karl Schwarzschild, ki mu je že leta 1916 uspelo izračunati njihov polmer. Ta se njemu na čast imenuje Schwarzschildov radij, obenem pa določa tudi t. i. dogodkovni horizont -- točko (pravzaprav ploskev) brez vrnitve. Čeprav je bil njegov izračun nekoliko sporen, je vseeno dal pravilen rezultat. Predvideval je namreč, da ima črna luknja tako močno gravitacijsko polje, da ji ne uide niti svetloba.
SI LAHKO PREDSTAVLJATE Svet brez gume?
Gorazd Vezovnik
Kavčuk in guma, ki ga izdelujejo iz njega, sta nepriznana junaka industrijske civilizacije. Ob očitni uporabi v pnevmatikah, gamašah, kondomih in elastičnem spodnjem perilu gumo vsebuje tudi okoli 40.000 drugih izdelkov, kot so blažilniki, transportni trakovi, košare, cevi, medicinske naprave, športna oprema, cement, barve, plastika, farmacevtski izdelki itn. Ker povpraševanje po gumi nenehno narašča, ga ponudba surovin vse težje dohaja. Smrtonosna gliva namreč grozi, da bo uničila gumijevce -- tropska drevesa, iz katerih pridobivajo kavčuk, in s tem gumarsko industrijo. Zato že poteka mrzličen lov na nove vire te surovine. Svet ta čas pozna dva: nafto in gumijevce. Za veliko vrst uporabe se različica iz dreves -- pravijo ji naravna guma -- obnese bolje od sintetične vrste, ki jo pridobivajo iz nafte. Je močnejša in bolj elastična, bolje prestreza in blaži udarce ter je odpornejša proti vročini -- skratka je bolj gumijasta.
Recept za katastrofo
Vital Sever, Marjanca Starčič Erjavec
Območje Medak leži na severozahodu Hajdebarada v južni Indiji. Nekdaj je bila to pokrajina z neokrnjeno naravo, ljudje so se lahko kopali v jezerih in rekah, zdaj pa je tamkajšnji zrak zasmrajen; kemične snovi v njem ob vsakem vdihu dražijo pljuča in kmalu se počutite slabo. Tudi barva vode je vse prej kot modra. Razlog za to onesnaženje ni pretirano skrit. Za zidovi in bodečo žico tovarne izdelujejo cenena zdravila za globalni trg. Visoki dimniki spuščajo v zrak črn dim in v zavetju noči po umazanih poteh vozijo cisterne, ki izpuščajo strupene odplake v naravo. Onesnažena jezera in reke vsebujejo neobičajno visoke koncentracije antibiotikov, zaradi česar so odlično okolje za razvoj proti zdravilom odpornih patogenov, ki vsako leto pokončajo na tisoče ljudi. Nekatere celo skrbi, da bi se na takšnih krajih lahko razvili tudi pravi superpatogeni, odporni proti večini dandanes v medicini uporabljenih antibiotikov ter se nato hitro razširili po vsem svetu.
