160 LET OD ROJSTVA JANEZA PUHA
V vasici Sakušak, kakih 15 kilometrov severovzhodno od Ptuja, se je pred 160 leti, 27. junija 1862, rodil žal premalo znani, po svojih dosežkih pa veliki Slovenec Janez Puh. Oče Franc je bil iz Zagorja, mati Neža pa tamkajšnja domačinka. Ni povsem jasno, ali je bil najstarejši ali drugi najstarejši izmed devetih otrok, brez dvoma pa se je rodil slovenskima staršema.
Janez Puh je bil slovenske narodnosti, ker pa so bili naši kraji takrat pod Avstro-Ogrsko, je imel avstrijsko državljanstvo. Z veliko volje in nadarjenosti je postal velik strokovnjak, izumitelj in tovarnar evropskih razsežnosti. Žal kot takšen v svoji domovini še vedno ni v zadostni meri priznan.
Janez je svoj dom zapustil po končani dvoletni šoli že pri rosnih osmih letih in pričel z delom kot pomočnik pri mlinarju v Ormožu. Pri dvanajstih je pričel z vajeništvom v le tri kilometre oddaljenem naselju Rotman pri mojstru ključavničarju Janezu Kranerju. Usposabljanje je pri 15. letih starosti končal februarja 1877.
Vedoželjni Puh se je šolal še na Ptuju, v Mariboru in pri mojstru Geršaku v danes avstrijski Radgoni, nato pa se je podal v svet. Do leta 1882 se je izobraževal še na Dunaju in v Nemčiji, vojaški rok je nato služil v Gradcu pri …
OGNJENIŠKI OBROČ OKOLI TIHEGA OCEANA
Ognjeniki ostajajo nevidna grožnja tako nad kot tudi pod morjem. Nedavni dogodki ob veličastnem izbruhu podmorskega vulkana v kraljevini Tongo so ponovno pokazali neizmerno in presenetljivo moč narave, ki je posledica geoloških procesov.
V eni izmed prejšnjih številk (ŽIT 2020/6, str. 34) smo spoznali rojevanje in umiranje otokov, ki je odvisno od ognjeniške dejavnosti nad in pod morsko gladino. Eno izmed območij, kjer lahko najdemo številne ognjeniške verige, je prav obroč okoli Tihega oceana, ki mu pravijo tudi kar peklenski obroč.
Zemlja je sestavljena iz dveh zunanjih trdnih delov, ki tvorita zemljino skorjo. To sta zgornji trdni del plašča in trdna litosfera, pod katero globoko leži astenosfera. Trdna skorja je zgolj tanka plast in kot površje Zemlje predstavlja manj kot odstotek premera planeta. Skratka, primerjamo jo lahko z jabolčno lupino. Seveda zemeljska skorja ni povsod enako debela, saj so celine prekrite z dodatnimi plasti, kot so hribovja in gorovja, pod oceani pa je običajno tanjša.
Tudi zemeljski plašč oz. litosfera ni enovit, pač pa je sestavljen iz različno velikih tektonskih plošč. Tektonske plošče se razlikujejo tako po sestavi kot po zgradbi. Celotno Zemljo tako prekriva dvanajst velikih tektonskih plošč, med katerimi so stisnjene še nekatere manjše. Medtem ko so tektonske plošče na osrednjih delih trdne in bolj ali manj nespremenljive, se na robovih upogibajo, lomijo, gubajo in raztezajo. Skupaj s tektonskimi ploščami se tako premikajo tudi celine, ob tem pa se spreminja tudi površje, nastajajo nova in izginjajo …
FOUCAULTOVO NIHALO IN ZNANSTVENA NAČELA
Ko pogledamo v nebo, se nam zdi, da Sonce potuje od vzhoda proti zahodu, torej navidezno kroži okoli Zemlje. Seveda pa vsi vemo, da je to navidezno kroženje posledica Zemljinega vrtenja okoli svoje osi.
Vendar, kako lahko to vemo? Ali lahko seme od plevela ločimo le s t. i. falsifikacijo: poskusom, ki bi se iztekel drugače, če se Zemlja ne bi vrtela? In v primeru vrtenja Zemlje je ena od možnosti Foucaultovo nihalo.
Nihalo se imenuje po francoskem fiziku Léonu Foucaultu (1819–1868), ki je najprej razstavil tovrstno napravo v (astronomskem) observatoriju v Parizu. Nato je postavil še večje nihalo v Panteonu, kjer je še danes mogoče videti njegov natančen posnetek. Nosilna jeklenica je namreč počila, kar je izvirno nihalo popolnoma uničilo.
Načela delovanja Foucaultovega nihala so preprosta in prikažejo učinek t. i. Coriolisove (navidezne) sile, ki se pojavi le pri vrtečih se predmetih. Če bi nihalo postavili na katerega od zemeljskih polov, bi ravnina nihanja opisala celoten krog v ...
